Domačija Firbas
Na tej lokaciji kmetija stoji že več kot 150 let. Dolgo preden je dobila današnje ime, so ljudje zanjo rekli preprosto: pri Zorkovih.
Domačija
s 150 letno
zgodovino
Kmetija je bila od nekdaj mešana. Predniki so živeli od tega, kar so pridelali sami, zato so morali znati vse – obdelovati zemljo, skrbeti za živali, pridelovati sadje in poskrbeti za hrano skozi vse leto. Samozadostnost ni bila ideja, bila je vsakdan. Ta odnos do kmetije se je ohranil skozi generacije in še danes določa način razmišljanja na domačiji.
Skozi desetletja se je marsikaj spremenilo, a kmetija ni nikoli izgubila svojega namena. Ni obstala zato, ker bi se upirala spremembam, ampak zato, ker se jim je znala prilagoditi, ne da bi pri tem izgubila svoje bistvo.
Po osamosvojitvi Slovenije sta se Alojz in Marjana odločila, da poskusita nekaj novega. Kmetija je delovala, vendar sta v novih časih prepoznala priložnost, da domačijo odpreta tudi drugim.
Leta 1993 so na kmetiji začeli sprejemati goste kot dopolnitev obstoječega dela na domačiji.
Od prvih sob
do butičnega doživetja
Leta 1996 smo goste začeli sprejemati tudi v sobah. Na začetku so bile štiri. Vsaka je nastajala postopoma, brez hitenja in brez želje po hitri rasti. Pomembno je bilo, da gost dobi občutek domačnosti in da se bivanje naravno vključi v ritem kmetije.
Sčasoma se je število sob povečevalo. Ne po načrtu, ampak po potrebi in zmožnostih. Danes domačija ponuja devet nastanitvenih enot ter senik, ki je certificiran kot edinstveno doživetje pri Slovenski turistični organizaciji. Senik ni zgolj posebna nastanitev, temveč primer, kako se lahko star prostor ohrani in dobi novo vlogo, ne da bi izgubil svojo zgodbo.
Ves čas je domačija sledila istemu vodilu: gostom ponuditi le tisto, kar nastane na kmetiji. Hrana, pijača in izdelki niso bili izbrani zaradi všečnosti, temveč zaradi izvora. Če je nekaj prišlo na mizo, je imelo znan izvor in jasen razlog, zakaj je tam.
Nova generacija,
iste vrednote
Leta 2016 je kmetijo prevzel starejši sin Bojan. Prevzem ni pomenil preloma, temveč nadaljevanje z novo usmeritvijo. Bojanova osebna strast do hruške in žganja se je skozi leta razvila v poglobljeno znanje in jasno vizijo. Sadovnjak viljamovk na južni strani hiše je postal osrednji del zgodbe domačije.
Z izobraževanjem, izkušnjami in natančnim delom je kakovost žganja iz hruške viljamovke dosegla raven, ki presega lokalne okvire. Izdelek ni več le del ponudbe, temveč nosilec identitete domačije. Preko njega danes prihajajo gostje od blizu in od daleč, tudi iz tujine.
A bistvo ostaja enako. Domačija Firbas ni kraj, kjer se stvari dogajajo na hitro. Je prostor, kjer ima vse svoj čas – od rasti hruške do odnosa z gosti. Tukaj počitnice na kmetiji niso pobeg od resničnosti, ampak stik z njo.
Iste korenine,
nova poglavja
